Pozdravljam izjavo Boštjana Videmška v petkovih Odmevih, »da je diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal.«
Všeč mi je, da je to nekdo povedal v živo na televiziji, v enem najbolj gledanih, informacijsko elitnih terminov. In všeč mi je, da je Videmšek to rekel v kontekstu debate ob svetovnem dnevu svobode tiska.
Načeloma se na televiziji ne govori grdo. Niti preveč direktno. Televizija — vsaj nacionalna, vsaj v Sloveniji — je med zadnjimi utrdbami dostojnega, vljudnega javnega govora. To je treba spoštovati.
Seveda pa to ne pomeni, da te norme ni dovoljeno kršiti. Videmšek je spretno izkoristil priložnost in pravico do izjeme in uporabil emotivno nabit, slabšalen, za marsikoga celo žaljiv izraz.
Videmšku je z »drhaljo« uspelo celo nekaj, česar na TVS še nismo videli in slišali: da Rosvita Pesek ob gostovem odgovoru za trenutek ostane brez sape in potem globoko zavzdihne.
Videmškov odgovor je treba za začetek postaviti v kontekst. Kar je rekel, namreč ni bilo povsem sinhronizirano s svetobolno simulacijo svobode, kakršno so letos terjali slovenski novinarji.
Voditeljici je zaprlo sapo zato, ker je verjetno pričakovala odgovor v duhu manifestativne izjave DNS, ki je denunciralo neimenovane »poslance«, »župane«, »družbene medije«, »tožilstvo« in »čezmejne pritiske« — vendar je Videmšek zavil drugam. Takole je tekla beseda (4:34–5:20):
Rosvita Pesek: »Kdo danes v Sloveniji novinarje najbolj ogroža? Kdo bi lahko bile tiste skupine ali posamezniki, ki si jemljejo to pravico?«
Boštjan Videmšek: »Množica anonimnih pripadnikov javnosti, ki so s tehnologijo, informacijsko tehnologijo dobili možnost, da ob odsotnosti kakršnegakol znanja, razumevanja, izkušenj, védenja, pljuvajo, žalijo in celo pozivajo k linču. Linču nas, tistih, ki ustvarjamo vsebino. Na eni strani. Seveda, da gre tudi za politiko. Seveda, da gre tudi za kapital. Ampak v resnici se men zdi v tem trenutku, pa ne samo v Sloveniji, največji problem točno to, da je diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal.«
Z Videmškom se strinjam tudi vsebinsko, ne samo retorično. Če odmislim nekatere druge probleme — in pred katerimi, kot pravim, si mediji sami zatiskajo oči —, so družbena omrežja kot gojišče (milo rečeno) neartikuliranih, družbeno invazivnih mnenj za medije v pravem pomenu besede res problem številka ena.
Videmšek je z bolj izbranimi besedami povedal isto kot jaz že zadnjič:
»Zgrožen sem nad človeško neumnostjo. (Tisto primordialno, seveda, ne tisto, ki jo nekateri z njim vred pripisujejo meni.) Zgrožen sem, ko vidim, da je neumnosti vedno več. Da si neumni, hudobni, zlonamerni ali celo lažnivi utirajo dostop do komunikacijskih kanalov in so pri tem deležni pozornosti, o kakršni nekoč niso mogli niti sanjati.« »Ne mislim, da je takšnih ljudi danes več kot kdaj prej v zgodovini človeštva in morale. Ne. Danes so samo bolj glasni in slišni. To jim omogoča današnja mentaliteta družbe, ki je tudi sama stranska posledica sodobnih tehnologij in družbenih omrežij.«
Imeti mnenje — tudi o nečem, kar ni tvoja stvar ali o čemer nič ne veš — je zelo človeško. Še preveč človeško.
Razpizdene dežurne komentatorje poznamo že dolgo. Moja nekdanja nergaška, vendar v primerjavi z današnjimi troli razmeroma civilizirana svojat — ki so jo Alenka Brajnik in Uroš Šoštarič in kdo ve kdo pred njima v dobrih, starih časih pripustili na predzadnjo stran Sobotne priloge Dela (zadnja je bila rezervirana zame) — v rubriko P.P. 29, je bila predstraža današnje Videmškove »popolnoma neizobražene drhali«.
Z internetom je to eksplodiralo in se radikaliziralo. Tako imenovane »interpretacije sveta« so se ne samo namnožile v neskončnost, temveč so ob tem padle tudi najnižje letvice objavljivosti.
Pa saj sploh ne gre za objavljivost. Objavljivost je pojem, ki je passé. Letvica je tam, do koder se idiotom še ljubi skloniti, ne da bi jih bilo sram — in ne da bi bilo dusebrižnikom nerodno, da jih v imenu namišljenega libertinstva zagovarjajo za vsako ceno.