Berem, da zavod Božji otroci pred ljubljansko porodnišnico izvaja akcijo “40 dni za življenje”. Gre za to, da “v tišini molijo za življenje“, da bi se ljudje zavedli “zla splava”.
Gre za “mednarodno ekumensko pobudo, mirno pro-life iniciativo za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava”.
Meni je sicer neverjetno, da so se ljudje pripravljeni na tak način in do te mere angažirati za nekaj takega, kar jih v resnici sploh ne briga — other people’s children, namreč —, ampak zaradi mene naj kar molijo. Drugega res ne morem reči.
Molitev nikomur ne škodi. Niti ateistu. Niti ženski, ki namerava narediti ali je že naredila splav. Niti spermodajalcu ali ginekologu, če smo že pri tem.
Splav ni ravno odstranitev slepiča, to je jasno. Zaradi splava ni nihče srečen. Morda je kvečjemu srečen v nesreči. No, zadovoljen. Da je z manjšim, tako rekoč zanemarljivim, teoretičnim, etičnim, moralističnim zlom preprečil… — ne, ne drugo, slovnično sicer večje zlo, temveč neko praktično, življenjsko, osebno, živo, človeško, humano posledico, ki si je ne želi.
To ni enostavno. Otrok ni v nobenem primeru zlo (razen če mu je ime Damien). In to je to, kar kvečjemu zamerim pro-lifeovcem: da širijo demagogijo, da vsi, ki se strinjajo s pravico do “svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok”, mislijo, da je otrok zlo. Pa seveda ni. Nihče tako ne misli. Splav je manjše zlo od… — pika. It’s complicated.
Kakorkoli, zaradi mene naj Božji otroci kar molijo. Imajo pravico, tudi če jih ni nihče prosil. Mene ne bi prav nič motilo, če bi nekdo molil zame. Saj morda pa res moli, kaj pa vem. Morda pa bo celo zaleglo.
Tisti drugi v porodnišnici, skratka, na čelu z materami in ginekologi, pa naj še naprej pobijajo nerojene otroke — če uporabim to lépo bogaboječo sintagmo. Tako gre to. Oboje. Kill and pray. Akcija, reakcija.
Nekateri spočnejo otroka, pa ga ne želijo imeti ali vsaj ne želijo, da se rodi — ne v tem času, ne temu soroditelju, ne v tej ekonomski, psihološki, družbeni situaciji in ne s to medicinsko diagnozo. Imajo vso pravico, da ga umorijo. Ustava, 55. člen. Amen.
Nadalje tudi berem, da je 163 ljudi napisalo protestno pismo proti antiaborcionističnim otrokom, ki molijo pred porodnišnico.
Te, ki protestirajo, infamni vir najprej opiše kot “socialne delavke, profesorice in druge ‘zaskrbljene’ posameznike, večinoma posameznice”, nato pa zadevo še zaostri in doda, da gre za “seznam aktivistov ‘izrojene levice’: ateistov in kristjanofobov, nasprotnikov [S]lovenstva in zagovornikov privilegijev tujcev v naši deželi”.
A to še ni vse. Izrecno omenjajo “homoseksualca in profesorja” ter “pisateljico in lezbijko [in] njeno skoraj še mladoletno ljubico”, za konec pa še — o, groza stopnjevanja! — nekaj društev in zavodov, […] rednih prejemnikov državnih sredstev”.
V medijih smo brali že marsikaj, ampak kaj tako neženirano stupidno gnusnega pa še ne.